Na začetku decembra sem imel priložnost iti v Weimar na delovno prakso, kjer smo obnavljali 150let staro gostilno. Pač življenje je hotelo, da jaz obiščem ta Weimar, kamor so romali številni umetniki, saj so imeli tam/tukaj dosti večjo podporo svojemu delu, kot pa v rodnem kraju.
Če povzamem na hitro je se zgodil katastrofalen začetek in blazno dober konec. Definitivno grem še nazaj, da vidim final cut. Kakor se reče filmu, ki je dokončan. Prvi dan sta mi na vlaku delala družbo Moldavec in starejša gospa. Človek se kar zamisli, ko sliši, da ima univerzitetni diplomant v Moldaviji 300€ plače. Kako za vraga sploh prezivijo, če stane kurjava 150+€. Prvi dan sem prespal pri prijateljici&prijatelju v starejši lušni hiši, kjer imajo še stare lesene ladijske pode, ki še malo škripajo. Super fajn občutek. Pohištvo je bilo starejše obnovljeno. U glavnem lušno in prijetno stanovanje, ki sta ga popestrila še dva mlada nadobudneža. Naslednji dan sem odšel v moje bodoče prebivališče in se kljub opozorilu, naj bom toleranten in razumen do obstoječega prostora, preko celotnega dne nisem mogel sprijazniti, da bi šel spat v to 'štalo'. Ko smo prispeli na gradbišče, kjer se je renovirala 150let stara gostilna, ki bi jo v Sloveniji ze 15x podrli, preden bi sploh pomislili na obnovo, sem ves čas razmišljal, da nikakor ne bi spal v tisti 'štali'. Pa še delo je bilo katastrofalno, ko smo ven metali plesnjiv parket. Hiša je pa itak smrdela kot ne vem kaj. :D V glavnem katastrofa. Naslednje dni smo ven metali ta parket, ploščice v WCju in neke drobnarije, dokler se ni zgodil 4.element. Začeli smo graditi zaviti 'trocken Mauer', kakor se reče po nemško suhemu zidu iz kamna. Zadeva mi je na misel pričarala kaj so morali delati takšni in drugačni kaznjenci na golem otoku. Z eno besedo zajebano. Ampak ko od strani pogledaš kaj nastaja, je pa vso delo poplačano. Naravni kamen in 4.element o katerem govori moja filozofija, se je uresničila. Priznam, da res nisem imel občutka kakšno delo je delo s kamnom in da je tako težko. Pa še šef oziroma kolega kamerad je bil navdušen nad custom design, ko sva z drugim kolegom v suhi apnenčasti zid vgradila vietnamski črni kamen. V glavnem ves material je prišel po reciklažni poti do gradbišča. Nato smov enem izmed naslednjih dni odšli v neko drugo gostilno,ki so jo prenavljali, da smo odmontirali stare, a stilsko lepe, lesene stene, ki naj bi jih vgradili v naši gostilni. Čez en teden smo odmontirali še WCje in ostalo opremo, ki se bo ponovno uporabila. Drugače bi šlo vse na smetišče. Reuse, recycle and rebuild. 3R. In potem se je drugi teden bivanja in gastarbeitanja zgodil še 3.element - kovina. S kovino nisem mislil na navadno pločevino ampak na lito železo ali kovane zadeve. Ravno, ko sem bil že čist izmučen, zeblo me je, sneg od vsepovsod, mokri čevlje oziroma zokni. Situacija za popizdit. Tale moj kolega reče, da bova za cigane pripravila neko pločevino iz enga starega kiperbuša. Jao meni jao, sem si mislil. Daj jim vse skupaj pa gremo hitro domov na toplo in nekaj konkretnega pojest, ne pa da se mučimo s tem sranjem. In po nekem času flexanja pločevine in razbijanja kiperbuša, se je pokazalo, kaj je u bistvu Micha iskal. Čelne GUS plošče iz litega železa, ter zgornjo lito ploščo sva demontirala in potem mi omeni, kako je nekoč zmontiral eno omarico iz rdeče opeke in takšne frontalne železne plošče. Super duper sem si mislil. To bi bilo pa res krasno videt. V glavnem delo poplačano z vizijo. Ni boljšega. Denar ti tega ne more pričarati. Ja no. :))) Poleg tezkega dela je bila v Weimarju tudi zabava. Ogled čebeljega 'Bienenen' muzeja, kjer imajo razstavljeni tudi slovenski čebelnjak, pa do ponedeljkovih večerov z živo glasbo v C-kellerju. Noro. Obiskal sem tudi atelje nekeka freikunstlerja Martina Schade. Sem vrgel ven oči, ko sem to videl. Potem sem obiskal Bauhaus museum, nad katerim nisem bil ravno navdušen ampak gledam iz druge perspektive kako je v preteklosti vse skupaj nastajalo in se razvijalo. Če zaključim, mi bo obisk pri Weimarskemu Gaudiju in kolektorju zbiralcu, ki zbira na 500m2 velikem skladišču stara okna, vrata, pohištvo, v veliko življensko doživetje in lep spomin. Kot pa rečeno pa se definitivno še vrnem tako zaradi obnavljanja gostilne kot tudi zaradi ponedeljkovih večerov. 5.element DODATEK: In kdo naj bi bil tale Michael BECK, Weimarski Gaudi..... Po njegovih pripovedih in pripovedih njegovih prijateljev je to človek projektov. Živi namreč za svoje ideje. In kakor pravi: Ni problem imeti ideje. On jih ima 10/dan. Problem jih je realizirati. Haha. In res je tako. Kot že prej rečeno bi nekatere stare hiše v Sloveniji že zdavnaj podrli, medtem ko jim Micha s svojo strastjo obudi življenje. Michael uporablja izključno naravne materiale. Poleg konstrukcijskega lesa naredi omet sten iz gline in šrota od pšenice na trstiki. Za posebno mešanico pa poleg vode uporabi konjski gnoj. Porque? To je zato, ker gnoj zmehča glino in jo naredi gladko ter drobni laski slame, ki jih konj predela odlično povezuje omet, da ne razpoka. Prav tako pa je stena dokaj izolativna. Za dodatno izolacijo uporabi nemško lesno volno, ki je kompaktne strukture in lesnih laskov. Kot rečeno je Micha na orto kolektor. Kaj takega v življenju nisem videl. Starinska vrata, kolikor jih hočeš, za nizko ceno. Samo barvo je treba oluščiti in pošmirglati. Pa imaš rustikalni videz. Lahko kombiniraš še z retro modernimi dodatki in voila. Super naravni ambient je tu. All you need to see is the big picture. Če ne vidiš tega, lahko kar zaključiš s projektom. V tem Weimarju se vsi dražljaji res potencirajo. Goethe in Schieller sta že vedela. Ko se še česa spomnem, še pripišem. ;)
0 Comments
|
5.elementizdelulemo in predelujemo pohištvo chop shop style Arhiv
November 2016
Kategorije |